Po nekaj dneh potepanja okoli krakov polotoka Halkidiki sva z Zlato odjadrala proti Severnim Sporadom. Za čez konec tedna je bil za severno Egejsko morje napovedan prehod hladne fronte z nevihtami, zato smo se s Tonetom in Vesno dogovorili, da bomo nevihtno vreme prevedrili v zalivu Planitis na otoku Pelagos, ki je po Tonetovih izkušnjah eden redkih na tem delu Egejskega morja, ki nudi dobro zavetje pred vsemi vetrovi.

V petek zjutraj sva iz mirnega zaliva Toroni na zahodni strani Sitonije odjadrala na jug proti 40 milj oddaljenemu Pelagosu. S sidrišča naju je še pred sončnim vzhodom pospremil vzhodnik, ki se je za rtom okrepil nad dvajset vozlov in glavno jadro sem zmanjšal na drugo krajšavo, genovo pa sem imel skrajšano že od samega starta.

Za rtom so Skokico pozdravili valovi in se prelivali čez premec, da je bilo jadranje kar živahno. V preteklih dneh sem dovolj dobro očistil školjke s trupa barke, da je bilo jadranje spodobno hitro in je brzinomer kazal hitrosti med šestimi in devetimi vozli. Ko je po petih urah jadranja dopoldne na krov prišla tudi Zlata, sva bila že na severu Skopelosa in potem sva za rtom zavila proti zalivu Planitis, ki ima le nekaj deset metrov širok vhod, za prelivom pa se razširi na nekaj sto metrov.

V zalivu sta bili zasidrani dve barki. Uro ali dve za nama je v Planitis prijadrala še Mala s Tonetom in Vesno, ki sta s Halkidike odjadrala malo pozneje.

Do napovedanega prihoda prvega vala neviht je v petek ostalo še nekaj ur, ki sem jih izkoristil za sprehod na hrib.

Na Pelagosu menda živita le dva človeka, meniha v samostanu na drugem koncu otoka. Glavni prebivalci otoka so koze in kozli, in po njihovih stezicah sem se skozi grmovje po uri ali dveh prebiti do vrha nekaj nad tristo metrov visokega hriba, ki se nad zalivom dviguje na severozahodni strani. Z vrha hriba je lep razgled na okoliške otoke v Severnih Sporadih.

 

Po spustu s hriba sva bila z Zlato povabljena na piknik na Malo, kjer je Tone na roštilju spekel meso in zelenjavo. Ob hrani in pijači se je ženski del družbe pogovarjal o otrocih in vnukih …, moški del pa … … seveda o jadranju in daljnih oceanskih otokih.

Proti večeru so nad Pelagos prišle prve plohe in naju z Zlato pregnale z Male, ponoči pa so ploham sledile nevihte z velikimi količinami dežja in močnim vetrom, ki je pogosto menjal smer, da je Skokica kar dosti poplesavala po sidrišču in sem moral na krovu vseskozi dežurati. Žal sem skupaj z barko pred dobrim mesecem dobil tudi dotrajan spray hood, ki hudo pušča, zato je bila jadralska obleka ponoči v kokpitu med nevihtami moja edina zaščita pred dežjem.

Nova barka ima tudi premajhno in preslabo sidro, nabava večjega je že od začetka na spisku opravil, a za to zaenkrat še nisem našel časa. Nezaupanje v sidro je bil glavni razlog, da sem se ponoči namakal v dežju in prav je bilo, da sem pri tem vztrajal, saj je veter tako menjal smer, da se je sidro izruvalo iz tal in smo začeli bočno drseti proti obali.

Zagnal sem motor in barko premaknil na sredo zaliva ter zbudil Zlato, da je dvignila sidro in ga spustila. Sidro je prijelo šele v drugem poskusu.

Za kakšno uro se je vreme potem uneslo, da sem v notranjosti barke ujel nekaj spanca, ko je proti jutru privršala še ena nevihta s krepkim vetrom in barko še enkrat odsidrala. Z Zlato sva morala še enkrat ponoviti nočno vajo iz sidranja, le da je tokrat sidro prijelo v prvem poskusu. Prej sem imel pri osmih metrih globine morja v vodi petdeset metrov verige, zdaj je bilo v vodi sedemdeset metrov in to bi moralo zadostovati. In je zdržalo, zjutraj sem končno lahko odšel v posteljo.

Sobota je bila kisla s plohami in nevihtami, ki niso dopuščale kopenske rekracije, poleg tega pa se je ohladilo, da je odpadla tudi vodna rekreacija. Kisel dan smo si popestrili s klepetom, tokrat na krovu Skokice, s palačinkami pa sva se oddolžila Vesni in Tonetu za petkov piknik na Mali.

 Za noč na nedeljo so bile napovedane še močnejše nevihte, zato sem v dežju spet dežural v kokpitu, a so bile nevihte tokrat milejše, sidro je zdržalo in Zlatina akcijo na krovu ni bila potrebna. Ja, novo sidro bo potrebno čimprej nabaviti.

V nedeljo se je naredil lep dan in lahko smo zapustili “zaliv bogu za hrbtom”, kot ga je poimenovala Zlata, kjer še mobitel ni imel signala.

Po treh urah lepega jadranja smo sidro spustili v zalivu Milia na Alonnisosu, kjer je telefon vendarle deloval in občasno tudi prenos podatkov, da smo lahko videli, kaj se je vmes zgodilo po svetu in kakšno vreme se nam obeta v naslednjih dneh. Kar se slednjega tiče, naj bi bila bližnja prihodnost sončna in nekaj toplejša :).

Prejšnji teden sem med kontrolo olja v pogonski nogi opazil peno v olju, zato sem Toneta, ki ima na svoji barki prav tako vgrajeno Yanmarjevo nogo, vprašal kakšne so njegove izkušnje s to težavo. Dogovorila sva se, da bova zamenjala olje v nogi in bom potem videl, ali je težava v prestarem olju ali pa morda v puščajočem semeringu na pogonski osi propelerja. Sam nimam izkušenj z menjavo olja v sail drive-u, ko je barka v vodi, zato mi je pri tem pomagal Tone in po dveh urah črpanja gostega olja iz noge, je bilo olje zamenjano. Prihodnji dnevi bodo pokazali, ali semeringi še držijo ali pa bo morala barka iz vode, da jih bomo zamenjali.

Dan na Alonnisosu sva z Zlato zaključila z večerjo v taverni z razgledom nad bližnjim zalivom Votsi.